Energija, ki nas pripelje do zmage, je stvar odločitve

Piše: Tadeja Zupan, 6. element

To niso prazne besede, pač pa telesni spomin, ki ga lahko spodbudimo tudi z obredi. In z zavedanjem, da je seme našega uspeha samo v nas. 

Kaj lahko naredim…drugače!

Trenutek zbranosti. Pred pomembnim dogodkom, pogovorom, opravilom. Vdih, izdih. Še enkrat, globlje. Počasi, da moč svežega kisika preglasi vznemirjenje: vdih …in zdaj že res dolg izdih. Mogoče še kratek obred, pomežik, nasmeh zaupanja, pok po stegnih, ali pa sklenjeni roki, priklon, pogled ‘navzgor’ ali pogled v ogledalo, ki pove: Odloči se. Ti lahko to narediš najboljše. Samo ti. Samo ti. 

Se spomnite, kdaj ste to nazadnje naredili? Davno? Včeraj? Danes lahko. In jutri tudi. Za kaj takega se ni treba (ne nujno) odpraviti v svetišče na daljnem vzhodu. Čeprav se prileže. Ni pa vedno praktično. Zadošča prostor v sebi. Lahko je v naravi. Lahko je v veceju! Lahko v kuhinji. Lahko je tik pred vstopom na kolegij, na pomemben sestanek, intervju, ali pa zjutraj, ko zapremo vrata doma in vdihnemo nov zrak na poti v službo. Lahko pa tudi pri likalniku (če ga še kdo uporablja).

Vse je v odločitvi. Da narediš nekaj drugače. Ker morda tisto, kar delaš do zdaj, ne obrodi takih sadov, kot ti veš, da jih zmoreš ponuditi. Morajo še dozoreti? Tudi prav. Vse ob svojem času. Si jih še ne upaš pokazati? Hmmm. Kako je že rekel neki modrec – to je tako, kot da si prižgal luč, potem pa si pokril oči. Če smo z neko zamislijo, dejanjem, odločitvijo v sebi gotovi, da prinaša pravo spremembo za nas in družbo, je treba v nekem trenutku storiti vse potrebno, da ta sprememba zaživi. Pa naj bo to krema iz hobija, za katero veste, da zelo pomaga in jo želite razširiti, pa naj bo to profesionalno operiranje z računovodskimi detajli, pa naj bo to ljubeče in res vrhunsko pleskanje sten, velika reorganizacija podjetja, sprejetje nove funkcije, umiritev družinske dinamike ali pa športni izziv. Za vsako tako odločitvijo je delujoča ljubezen, ki bistri stanje v glavi, srcu in svetu. Dviga zavest in osvobaja.

Samo spomnimo se Ferija Lainščka, ki pravi – Ne bodi kot drugi. Ni šans! Insta in Fb objave, v čem je nekdo drug pravkar bleščeče uspel, so slepilo. Vidimo jih v trenutku zmagoslavja nekoga drugega, in spregledamo – ne vidimo (ali pa ‘spregledamo’ – uvidimo!), da je ta oseba že dneve in leta gojila to seme v sebi. To seme, za katero se je vse uredilo, da je vzklilo. In mi zdaj gledamo mogočno drevo, v nas pa nas tiščijo vsa tista nabrekla semena, za katera vemo, da je v njih potencial drevesa. Nič ni instantnega. Zaloga pa je že v nas – samo obrniti se je treba drugače. In dopustiti, da z naravnimi ritmi drevo zraste. Ker je to pač že zapisano v zvezdah. In v našem semenu.

Kako vem, da to koristi? 

Vem. Ker deluje. In danes vam predstavim enega od takih primerov, v katerega je bila vpletena tudi moja energija. Vedno pogosteje sem del naravnega ritma, ki podpre zorenje nekega drevesa, za kar sem zelo hvaležna. Kaj vse se mora zložiti, da pride do tega? Odločitev. Vedno znova. Da delamo drugače. Da prisluhnemo skupaj z ljudmi, ki nam jih pripelje življenje, ritmu semen v sebi.

V letu 2018 je postalo moje poslovno življenje intenzivno povezano – presenetljivo zame, v genih humanistko – s tehnologijo krio komore. Postavila sem jo v svoj Laboratorij za regeneracijo in kreacijo v Kranjski Gori. V. I. P. komora je inovacija slovenskega inženirja Boža Himelrajha, ki je leta 2015 kovinskemu sodu, v kakršnem se vsako jutro knajpajo Ronaldo, Anthony Robbins, Dean Graziosi in podobni kalibri, vdahnil slovensko dušo. Z brezovim lesom, digitalizacijo in optimizacijo vseh postopkov. (Mimogrede – v istem letu, ko se je za napravo začel zanimati, je malo prekinil trening teka, ker ga je zvil revmatični artritis v kolku. Spoznal je nekaj tujih naprav, začel delati svojo, jo inženirsko izboljšal do maksimuma, ženi pozdravil kalcinacijo, mladi zdravnici luskavico, športnikom odpravljal bolečine in dvigoval rezultate … in isto leto, kot je dobil diagnozo, sam postal svetovni veteranski prvak v teku na 200 metrov! Zgodba za bogove.)

Dober glas o inovativni regeneracijski napravi pa je pripeljal do mene tudi japonsko skakalsko reprezentanco na poletnih pripravah v Sloveniji.

Obred

Kriotehnologija, ta regenerativni eliksir, metoda sproščanja in krepitve imunskega sistema, umirjanja bolečin ter malo tudi hujšanja in pomlajevanja nasploh, prihaja s konca 70-ih let z Japonske, česar pa nihče v ekipi ni vedel. Z njimi je bil takratni trener Janne Väätäinen, nekoč davno tudi skakalec, zdaj pa bolj, khm, funkcionarske postave. Zelo prisrčen, povezovalen, prijazna in spoštljivo sprejeta avtoriteta, kot se je videlo takoj v dinamiki skupine, ko so prišli k meni štirje njegovi fantje in dve dekleti. Res je, da je bil tudi edini tekoče angleško govoreč med vsemi. Tudi zato sem skrajšala verbalni del moje običajne predstavitve o prednostih krioenergije in celostnega doživetja, in prešla na bistveno: Obred.

Skrivnost prav vsega, kar nam uspe, je v obredih, pa če smo to še tako pozabili. Zbereš podatke. Odločiš se za podvig. Vstopaš v neko izkušnjo, jo sooblikuješ. Informacije ponotranjiš z dejanjem, v katero vključiš čustva, miselno in še telesno aktivnost. Z vsem se sinhroniziraš z okoljem, celo z univerzumom, predvsem s čustvom in s telesom pa se prizemljiš. In potem – v našem primeru – doživetje krio komore. 

Tri minute na minus 150 stopinj Celzija! Zelo blagodejno tudi za mikrocirkulacijo prav na območju kolen, gležnjev in hrbta, kjer so najbolj občutljivi prav skakalci. O tem bi lahko kar dolgo in z veseljem govorila, a kdaj drugič. Sproži se ne-stresni, noradrenalin, ki kliče „stay and play“. 

Doživetje je bilo pospremljeno z najbolj glasnimi vzkliki od vseh stotin obiskovalcev, kar sem jih imela doslej, in z obilnim fotografiranjem, čisto po japonsko. Samo trener je prav svetniško užival v regeneracijski napravi – kot se tudi sicer rado zgodi elegantno popolnjenim, da se tako izrazim, skratka vsem, ki so si v življenju nabrali nekaj malega zaloge po telesu. Pa še mraz je pisan na njegovo finsko dušo. Vsi športniki pa so seveda 

drobižki. Vriski so bili najglasnejši pri nosilki petih medalj s svetovnih prvenstev Yuki Ito. Noriaki, ki je najbolj droban med svojimi tudi več kot 25 let mlajšimi kolegicami in kolegi, je priznal, da ga je kar zeblo, a širok nasmešek ni nikoli zginil z njegovega obraza. In ko je prišel iz komore, je veselo zapel znamenito Planica, Planica. In vsi v smeh.

Pred doživetjem in po njem sem jih obredno peljala do doživetja ter jim pripravila presenečenje (ki naj to tudi ostane), da so sami takoj videli in začutili, kaj in kako je drugače PREJ in POTEM. Presenetim pa jih čisto na koncu tudi s pripravo čaja, zeliščnega in z vrtnicami. Pač del celostne izkušnje pri meni in priložnost za rekapitulacijo, mirno praznovanje, sintezo, kaj se je sploh zgodilo; tokrat ne na mentalni ravni, ampak z občutki. Ko srkajo mojo čajno mešanico, so res že v čisto drugi energiji, kot ko so prišli: najprej je bilo malo strahu pred neznanim, sledila je telesna kalibracija kot potopitev v obred, zbranost, nato doživetje, sledi olajšanje, s tem razigran smeh, veselje… In potem, umiritev v znanem – čaju. Ter zavedanje, kaj vse zmoreš. Še vprašanje za hec – kaj je bilo težje, prvič se odriniti na letalnici ali vstopiti v komoro – vsi v smehu: v komoro!

Norija sem še zaprosila za lekcijo, kako se pravilno izgovori hikaku bungaku (pač moja izvirna stroka po japonsko, primerjalna književnost). Nato so se počasi umirjeno zahvalili, poslovili. Ker ima v njihovi kulturi rokovanje in objemanje drugačno moč kot pri nas, se na koncu poklonimo drug drugemu. In so šli. Zmagovat.

Izkušnja jim je bila naravna: iz svoje kulture vedo, da kar obredno začneš, tako tudi končaš.

Vzporedna zgodba: kdo je ta maneken? 

Ko je po skoraj uri druženja moral Janne prvi oditi, se je videlo, kdo je naslednja naravna avtoriteta v skupini: Nori. Poslušali so ga, najbolj je bil za hece, skratka, skupina je gravitirala k njemu, se ravnala po njem, mu dajala prednost, videlo se je, kako ljubeče so povezani. Samo ‘maneken’, kot so imenovali fanta potem ob ogledu mojih fotografij vsi obiskovalci, za katerega tudi jaz še nisem vedela, kdo je, in se je podpisal Roy, je bil vidno v drugačni energiji.

Opazoval je. Saj je tudi sodeloval, a nekako z distance. Včasih se je dal potegnit v skupne hece, a s pol pogleda je bil vedno na Noriju. Z občudovanjem? Nisem znala čisto prebrati njegovih oči. Bili so tudi pogledi, ki bi se jih dalo razložiti, kot da proučuje, s čim je Nori povsod glavni. Kot da pozorno išče, kaj je odločilno. Za trenutek sem celo mislila, da je bila zavist. Zdaj vem, da je bilo učenje.

Nori je bil res glavni, in to tudi, ko je bilo treba zganjati norčije. Ni čudno, da slovenski ljubitelji orlov vedno navijajo tudi zanj. Vsi, s katerimi sem govorila o tem, so mi zagotovili sami od sebe, da je zanje legenda: rekorder, srčen in neverjeten v vseh pogledih. Tekmuje in prejema medalje že 30 let! „Poglavje zase,“ o njem pravi Robert Kranjec, Primož Peterka pa spomni, da je bil že “star”, ko je začel on. “No, zdaj bo pa lahko Nori skakal do 60. leta!” se je po tem poletju govorilo po Kranjski Gori. In res, Nori prav nič ne razmišlja o upokojitvi. Komaj čakam, da ga spet vidim, naj poleti! In vso srečo na olimpijskih igrah.

In zmagovalec je … Rjoju Kobajaši!

Skakalna sezona 2018/19 je bliskovito pritegnila mojo pozornost. Zaporedoma je začel zmagovati fant, ki sem ga imela na team buildingu pri sebi, jeiii! Še malo prej zavit v mojo odejo! Rjoju Kobajaši, za prijatelje Roy. Kralj. Meteorsko, malodane iz anonimnosti, pretehtano in zadržano, prav estetsko je gradil svoj vzpon skozi sezono. Njegovemu japonskemu trenerju, ki je tudi v živo videti ves čas zagonetno in silovito resen, se je smejalo. Enkrat pa sem ga ujela, ko se je ob še enem zmagovalnem doskoku svojega varovanca samo globoko in zbrano, spoštljivo priklonil. Obred zaključen.

Spet sem čutila tiste mravljince, ki nam jih sicer prikličejo naši orli. Kot v otroštvu sem se prilepila brez diha pred televizor, ki ga sicer zlepa ne prižgem, in po Royevih skokih vzhičeno klicala naokoli prijatelje in presenečene starše. Tihi dečko je nanizal trinajst zmag in osvojil v eni sezoni vseh šest pokalov, ki se jih da osvojiti na svetu v tej božanski disciplini. „Roy, kaj si naredil drugače?“ sem si mislila. In po malem slutila odgovor.

„Roy, kaj si naredil drugače?“

Dan po koncu sezone, ko je bilo že res jasno, da je kralj sveta in Planice z neverjetnimi 252 metri prav Roy, smo se spet srečali. „To so najbolj uvidevni, nežni, skromni in prijazni gostje pri nas, vse pospravijo za sabo, neverjetni so,“ mi je zagotovila gospa Mirjana Benedik, ki jih v svojem Rožletu gosti že vrsto let. In z Noriakijevo triletno hčerko govori kar po slovensko, tako se strinja tudi prisrčna gospa Kasai.

Ekipo sem šla pozdravit tudi sama, z Norijem sva se takoj nasmejala. Nato pa sem bolj umirjeno čestitala rahlo zadržanemu (ne pa zmedenemu) Royu. Kot da je že slutil, ne pa še dojemal, kaj vse iz sveta sponzorjev in oboževalcev se bo zdaj zdaj zgrnilo nanj.

Še enkrat, fant ne govori prav veliko angleško, a mislim, da tako marsikdo iz dežele vzhajajočega sonca tudi varuje svojo energijo in je ne razmetava, ko je v svojih odgovorih kratek in pretehtan.

Čestitke, potem pa malo povrtam: „Roy, kaj si naredil drugače?“

„Jump,“ mi samo tiho reče. 

„Torej, si se odločil, da skočiš – drugače?“

Ja, odločil sem se, da skočim drugače.“

Samo to. Ni druge. Samo to. 

Odloči se

Kaj me uči izkušnja in izjava svetovnega prvaka, ki je preprosto rekel: samo skočil sem DRUGAČE! Smiselno je, da posežemo samo v bistveno. V šumu vseh opravil, misli in fokusov izberimo notranje seme. Nahranimo, vzdržujmo, gojimo tisto, za kar se zavemo, da najbolje znamo. Da je naše poslanstvo. In se temu posvetimo. Z obredom, z namero, z odločitvijo. In če ne gre – naredi to drugače. Ne z glavo skozi zid, ampak s tokom, ki ga, tudi skozi obrede, začutiš iz univerzuma in odmeva v tebi.

V primeru Roya je prišla ta odločitev na podlago blizu dvajsetih let treninga (v tem novembru je bil star 23 let) plus na vse tiste tisoče let, ko se je v njem tako ali drugače kristaliziralo seme čisto njegovega poslanstva.

Rjoju se je odločil, da bo Roy. Kralj.

Ko navijam v novi sezoni za naše orle, navijam ravno tako s srcem tudi za Roya. In Norija. Globok poklon vsem vam, ki ste se odločili. Zase.

P. s. Pridimo si čez pol leta povedat, kaj smo naredili … drugače :))

Tadeja Zupan, 6. element, je humanistka, ki na križiščih ustvarjalnosti in univerzuma opravlja obrede transformacije na poti v iskanje svoje, tvoje in naše prave, zdrave narave